2. avgust je izbran za mednarodni dan spomina na najmanj 2.897 Romov, katere so nacisti v enem dnevu odpeljali v plinske komore koncentracijskega taborišča v Auschwitzu. Med leti 1939 in 1945 so nacisti pobili skoraj 500.000 Romov, po novejših ocenah okoli 600.000 oziroma celo milijon in pol, kljub temu pa Romi in Sinti še vedno čakajo na popolno priznanje trpljenja, ki jim ga je povzročil nacistični režim. Holokavst je bil sistematično, birokratsko in državno sponzorirano preganjanje in morija milijonov ljudi nacističnega režima in njihovih sodelavcev.

2. avgusta se je letos že 11 leto odvijala svečana komemoracija na romskem pokopališču Uštica v Jasenovcu, kjer je bilo ubitih več kot 16.000 Romov, katero organizira Zveza Romov Hrvaške Kali Sara in saborski zastopnik Veljko Kajtazi. Komemoracije so se udeležili visoki državni predstavniki Hrvaške, veleposlaniki in predstavniki romske skupnosti. Komemoracije so se udeležili tudi predstavniki romske skupnosti iz Slovenije, g. Haris Tahirović, predstavnik Zveze Umbrella-Dežnik ter RIC-a Anglunipe in g. Jožek Horvat Muc, predstavnik Sveta romske skupnosti Slovenije.

Prav tako so bili prisotni mladi Zveze Umbrella-Dežnik in RIC Anglunipe, saj pod mentorstvom g. Tahirovića pripravljajo fotografsko razstavo oz. projekt Kali traš oz. Črna usoda, katere na-men je ohranitev zgodovinskega spomina na usode žrtev nacističnih koncentracijskih taborišč med II. svetovno vojno, še posebej Romov. Ker je zavedanje o danes že bolj oddaljeni zgodovini še posebej šibko med mlajšimi, je dan poudarek na poteh na kraje spominjanja mladih udeležencev, ki pa bodo poleg obiska muzejskih in drugih obeležij na krajih spominjanja oblikovali tudi svoje videnje tega zgodovinskega obdobja preko priprave gradiva za fotografske razstave. Namen projekta je torej tudi ozaveščanje Romov in večinskega prebivalstva o usodi Romov v času holokavsta, saj so te žrtve v veliki meri pozabljene ali celo ignorirane s strani večinskega prebivalstva, malo pa je zavedanja o teh žrtvah tudi med romsko populacijo.

Na tej omenjeni poti spominjanja so se mladi seznanili z najokrutnejšimi dnevi v zgodovini romske etnične skupnosti na ozemlju nekdanje NDH, ki segajo v leto 1942. Spomladi tega leta so namreč ustaške oblasti pričele s sistematično gonjo zoper romsko prebivalstvo. Ob koncu 2. svetovne vojne in agoniji Pavelićevega režima so bili Romi na področju parahrvaške države tik pred iztrebljenjem. Odredba o še enem ideološko prežetem zločinskem in genocidnem dejanju »poglavnikovih« privržencev je v veljavo stopila 19. maja. V tem uradnem dokumentu je Vrhovno orožniško poveljstvo vse podrejene orožniške polke širom hrvaške države pozvalo, da v svojih območjih delovanja aretirajo vse pripadnike romske skupnosti in jih v dogovoru s pristojnimi pokrajinskimi oziroma lokalnimi oblastmi nemudoma deportirajo v Jasenovac. O surovosti in razsežnostih »reševanja romskega vprašanja« zgovorno priča podatek, da je bilo samo v mesecu dni, od 20. maja do 20. junija, v jasenovškem koncentracijskem sistemu smrti ubitih približno 10.000 pripadnikov romske etnične skupnosti.

 

Sprva so ustaške pazniške enote namestile prispele kolone romskega prebivalstva v opustošeni srbski vasici Uštica, nedaleč od Jasenovca, katera je dobila tudi naziv »Ciganski logor« (Ci-gansko oziroma Romsko taborišče). V njem so vladale katastrofalne življenjske razmere. Lakota, žeja, izčrpanost in nenehno fizično trpinčenje so vsakodnevno terjali na desetine življenj. Zaradi množičnih transportov in preskromnih nastanitvenih zmogljivosti je ustaško »likvidacijsko osebje« t. i. odvečne internirane romske pregnance vseskozi sistematično pokončevalo na bližnjem morišču v Gradini.

V delovne skupine je bilo vključeno le majhno število Romov, opravljali pa so najbolj »umazana« in težaška dela. Zadolženi so bili za dela v opekarni, žagi, na nasipu, za sečnjo gozda. Mnoge pa je taboriščno vodstvo odredilo za opravljanje del na prizoriščih množičnih pokolov. Ti t. i. grobarji so bili priča najhujšim zverinstvom tedanjih »jasenovških klavcev«, zaradi česar je bilo ta dela še toliko težje opravljati. Rome so imeli za živali nižje vrste, nekaj podobnega mišim, katerih uničevanje ni bilo le dovoljeno, temveč tudi priporočeno. Slednje nedvomno potrjuje tudi podatek, da so Luburićevi morilci v manj kot letu dni, torej do izteka leta 1942, usmrtili domala vse internirane Rome.

Naš največji cilj, katerega smo si zadali je izobraziti mlade Rome in tudi večinsko prebivalstvo o pomenu spoštovanja človekovih pravic in potrebe po boju za večjo enakopravnost in družbeno vključenost kot jamstvo, da se kaj takega nikoli več ne zgodi. Želimo okrepiti pripravljenost romske mladine in mladih iz drugih etničnih skupnosti, da branijo človekove pravice in postanejo glasniki miru v svojih skupnostih in socialnih krogih ter širše v splošni populaciji.

 

Članek pripravila: Maja Jelenc

Share: