V slovenski družbi so Romi že desetletja tarča stereotipov in posploševanj, ki se
prenašajo iz generacije v generacijo. Pogosto poslušamo očitke, da Romi ne
želimo delati, da živimo izključno od socialnih transferjev in da je kriminal del
našega načina življenja. Takšne trditve niso le neresnične, temveč tudi globoko
krivične in škodljive, saj zavestno zakrivajo resnične težave, s katerimi se
romska skupnost vsakodnevno sooča. Ko se takšne besede izrečejo, ne vidijo
posameznikov z lastnimi sanjami in upi, temveč le senco predsodkov.
Treba je povedati tudi pošteno: tako kot v vsaki skupnosti, tudi med Romi
obstajajo posamezniki, ki ne želijo delati ali se za delo ne trudijo. To je realnost,
ki je nihče ne zanika in ki obstaja v vseh družbenih slojih. Vendar pa ravnanja
posameznikov ne bi smela biti razlog, da se celotno skupnost obravnava kot
leno, nepošteno ali nesposobno. Posploševanje je krivično in nevarno, saj
kaznuje tudi tiste, ki se iskreno prizadevajo za boljše življenje – tiste, ki zgodaj
vstajajo, se učijo, iščejo priložnosti in se ne predajo. Ravno ti posamezniki so
pogosto tiho, njihov trud pa ostane neviden za širšo javnost.
Veliko Romov si aktivno prizadeva za zaposlitev. Pišemo prošnje za delo,
pripravljamo življenjepise v obliki Europassa, kot to zahteva Zavod Republike
Slovenije za zaposlovanje. Vložimo veliko truda v iskanje priložnosti,
obiskujemo tečaje za dvig kvalifikacij in se učimo slovenskega jezika, da bi bili
bolj konkurenčni. Kljub izpolnjevanju vseh pogojev se pogosto zgodi, da na
poslane prošnje ne dobimo odgovora – niti obvestila o zavrnitvi. Ta tišina
institucij pomeni več kot le izgubljeno priložnost za zaposlitev; pomeni občutek
izključitve in sporočilo, da nismo zaželeni na trgu dela. Vsak takšen molk je
kaplja v morje obupa, ki sčasoma začne preplavljati upanje.
Ko redna zaposlitev ostane nedosegljiva, mnogi Romi iščejo druge načine za
preživetje. Eden izmed njih je zbiranje odpadnih surovin, kot so staro železo,
baker in aluminij. Gre za fizično naporno delo, ki poteka v vseh vremenskih
razmerah – poleti v vročini, pozimi v mrazu. To ni izbira, temveč nujnost za
preživetje. Delo, ki ga opravljajo, je koristno tudi za okolje, saj reciklirajo
materiale, ki bi sicer končali na odlagališčih. Vendar to delo ne prinaša velikega
zaslužka; omogoča zgolj osnovno preživetje, pogosto le za pokritje najnujnejših
stroškov, kot je hrana. Kljub temu je tudi ta dejavnost pogosto tarča
zaničevanja in obsojanja s strani širše javnosti, ki ne vidi stiske, ki stoji za
tovrstnim delom.
Z uvedbo nove zakonodaje, v javnosti pogosto imenovane ŠUTARJEV ZAKON, se
položaj še dodatno zaostruje. Nova pravila močno omejujejo ali celo
kriminalizirajo zbiranje odpadnih surovin, brez da bi ponudila realne alternative
ljudem, ki so od tega odvisni. Namesto da bi država naslovila temeljne
probleme – diskriminacijo pri zaposlovanju, revščino in socialno izključenost –
se odloča za represivne ukrepe, ki prizadenejo najranljivejše. S tem se ljudem,
ki iščejo le pošten način za preživetje, jemlje še to možnost, jih potiska v sivo
cono in povečuje tveganje za še večjo socialno stisko.
Sporočilo takšne politike je jasno: če Romi ne dobimo zaposlitve, ki je pogosto
že vnaprej nedosegljiva, potem tudi drugih načinov za pošteno preživetje ne
smemo imeti. To ustvarja začaran krog revščine, izključenosti in stigmatizacije,
iz katerega je brez sistemskih sprememb skoraj nemogoče izstopiti. Mladi, ki
odraščajo v takšnem okolju, vidijo, da se trud ne obrestuje, da so vrata zaprta in
da jih družba vnaprej obsoja. To vodi v obup in izgubo upanja v boljšo
prihodnost.
Tak odnos državnih institucij in dela družbe do Romov ni rešitev, temveč
problem sam po sebi. Je sramota za državo, ki se rada predstavlja kot pravna in
socialna država. Romi ne zahtevamo zgolj enakopravno obravnavo, temveč tudi
enakopraven dostop do poštenega dela in možnost dostojnega življenja.
Zahtevamo, da se naše izkušnje in trud končno vidijo ter priznajo.
Dokler bo sistem zapiral vrata in hkrati kaznoval tiste, ki skušajo preživeti, bo
odgovornost za socialno stisko ležala na strani države – ne na strani romske
skupnosti. Odgovornost je na sistemu, ki ne zna vključiti, temveč izključuje, in
na družbi, ki raje obsoja, kot da bi poskušala razumeti.
Prispevek: Laura Beganović
Anglunipe RIC 28.1.2026
