Kako je fašizem postal oblika oblasti v sodobni Evropi Piše: Mensur Haliti Vsako leto, 2. avgusta, romska skupnost po vsej Evropi obeležujejo Dan spomina na holokavst nad Romi. Na ta dan leta 1944 je bilo v eni sami noči v taborišču Auschwitz-Birkenau ubitih skoraj 3.000 romskih otrok, žensk in moških. To je dan žalovanja, a tudi opozorila. Takrat izrečemo: »Nikoli več.« Toda leta 2025 ta obljuba zveni prazno. Fraza se sicer še naprej ponavlja v govorih in na komemoracijah, a ne določa več meja političnega ravnanja v Evropi. Znotraj Evropske unije se pravni in demokratični sistemi, vzpostavljeni za preprečevanje vrnitve fašizma, niso sesuli – prilagodili so se, da ga sprejmejo. Na Madžarskem, Slovaškem, v Italiji in Avstriji oblasti sistematično uporabljajo ustavne mehanizme za utrjevanje izvršilne oblasti. Sodstvo je podrejeno, opozicija potisnjena na rob. Na Nizozemskem in v Franciji so strogi nadzorni ukrepi in migracijske politike neopazno postali del zakonodaje. V Romuniji vodilni predsedniški kandidat odkrito uporablja fašistično retoriko. Bolgarija molči. Tudi Nemčija, nekoč liberalni steber povojne Evrope, koketira z regionalno skrajno desnico. To ni kaos državnih udarov ali brutalna diktatura. To je nekaj stabilnejšega in bolj zahrbtnega. Priča smo ponovni integraciji avtoritarne oblasti znotraj demokratičnega okvira. Volitve se izvajajo. Institucije delujejo. A moč se je premaknila. Izvršna dominacija, ideološki nadzor in stalna varnostna logika zdaj delujejo od znotraj – ne proti sistemu. Orodja, ki so nekoč služila za ohranjanje demokracije, so postala temelj avtoritarizma. 7. člen: nekoč znan kot »jedrska opcija« EU proti članicam, ki kršijo temeljna načela, je danes blokiran. Mehanizem pravne države, ki naj bi omejeval financiranje režimom, ki spodkopavajo demokracijo, je postal predmet političnega trgovanja. Lani sta Madžarska in Poljska znova pridobili sredstva, ne da bi izvedli sodne reforme. Sodbe se ignorirajo. Roki potečejo. Sistem molči. Zakaj? Ker EU izvaja postopke, ne pa vsebine. Dokler se volitve odvijajo in dokumenti formalno obstajajo, se vlade ne soočajo s posledicami zaradi zadušitve nestrinjanja, izključevanja manjšin ali centralizacije oblasti prek zakonodaje. Še več – prav takšno ravnanje jih ščiti. In trend se širi. Skrajna desnica sploh ne potrebuje več zmag, dovolj je, da jo posnemajo. V Nemčiji tradicionalne stranke prevzemajo retoriko AfD. V Franciji je jezik nadzora migracij postal državna politika. Na Nizozemskem so stališča s političnega roba postala del koalicijskih dogovorov. To ni zlom, temveč konvergenca. Pod pritiskom centristični akterji prevzemajo taktike skrajne desnice. Cilj je nevtralizacija grožnje s posnemanjem njene taktike. Rezultat: fašistična logika postane del institucionalne rutine. In vse to se dogaja v Evropi, ki je verjela, da je spomin dovolj. Evropska unija je nastala iz pepela druge svetovne vojne. Holokavst, taborišča, fašistični režimi 20. stoletja naj bi postavili nepovratne meje. Danes te meje niso zanikane – obvožene so. Skrajna desnica ne želi preteklosti, trdi, da ščiti prihodnost – skozi nadzor, izključevanje in »red«. Institucije, katerih naloga je bila varovati spomin, so danes nemočne. Zakoni, ki so ščitili demokracijo, danes legitimizirajo utišanje. Državljani, nekoč ciljno občinstvo demokratičnih vrednot, postajajo neobčutljivi na moralna sporočila zgodovine. Kam nas to postavlja? Pri neprijetni resnici: fašizem v Evropi ni več spomin. Postal je metoda – funkcionalna, institucionalizirana in pravno vtkana v sisteme, ki naj bi se mu uprli. Predpostavka, da bodo zakon, spomin ali evropske vrednote zadostovali – ne drži več. Če se želimo soočiti z realnostjo, se moramo nehati zanašati na preteklost. Odpornost mora temeljiti na jasnosti, ne nostalgiji. Sistem se ni zrušil – preoblikoval se je. Danes omogoča prav to, kar naj bi preprečeval. »Nikoli več« ni smelo biti samo geslo. Moralo bi biti meja. Dne 2. avgusta, ko se spominjamo življenj, uničenih zaradi fašizma, moramo pogledati tudi proti sistemom, ki danes omogočajo njegovo vrnitev. To soočenje ne bo lahko. A je nujno. Kajti to, kar danes živimo, ni opozorilo – je tiha, zakonita, neprekinjena ponovitev tistega, za kar smo prisegli, da se nikoli več ne bo ponovilo. Mensur Haliti je podpredsednik za demokracijo in razvoj v mreži Roma for Europe.
RIC Aanglunipe
