UVOD
Namen projekta je ohranitev zgodovinskega spomina na usode žrtev nacističnih
koncentracijskih taborišč med II. svetovno vojno, še posebej Romov. Spomin na preganjanje
Romov je kolektivna dolžnost, ki »nas spominja na potrebo po spopadanju z njihovo vztrajno
diskriminacijo. Ker je zavedanje o danes že bolj oddaljeni zgodovini še posebej šibko med
mlajšimi je dan poudarek na poteh na kraje spominjanja mladih udeležencev, ki so poleg
obiska muzejskih in drugih obeležij na krajih spominjanja oblikovali tudi svoje videnje tega
zgodovinskega obdobja preko priprave gradiva za fotografske razstave.
Preko razstave želimo mladim Romov iz Slovenije in mladih iz drugih etničnih skupnosti
omogočiti počastitev spomina na žrtve holokavsta. Namen razstave je ozaveščanje Romov
in večinskega prebivalstva o usodi Romov v času holokavsta, saj so te žrtve v veliki meri
pozabljene ali celo ignorirane s strani večinskega prebivalstva, malo pa je zavedanja o teh
žrtvah tudi med romsko populacijo. Z vključitvijo mladih v obiske različnih krajev spominjanja
bomo pomagali, da se ohrani ta zgodovinski spomin, ter da se seznanijo in ozavestijo z
zgodovino neenakopravne in diskriminatorne obravnave romske skupnosti, tudi obiskovalci
razstav.
Po končani vojni leta 1945 je bil genocid nad Romi potisnjen v pozabo. V ospredju so bila
predvsem vprašanja o judovskem holokavstu in njegovih posledicah, medtem ko genocid
nad Romi in Sinti v javnem diskurzu sploh ni bil priznan. Dalj časa se o njem niti ni govorilo in
celo povojni nemški uradniki so »romsko vprašanje« pripeljali do sklepa, da so nacisti le
sledili zakonom, ki so bili v veljavi še pred vojno in uzakonjeni z namenom sankcioniranja
kriminalcev in lopovov. Trajalo je precej let, da so se romske organizacije javno oglasile in je
romski genocid postal del zgodovine okupirane Evrope med drugo svetovno vojno.
Po neuradnih ocenah so nacisti med leti 1939 in 1945 usmrtili okoli pol milijona Romov,
nekateri menijo, da celo milijon in pol. Romi so bili tako kot etnična skupina za Judi druga
največja žrtev nacističnega režima. Nacisti so si zadali, da bodo v okviru svoje »končne
rešitve ciganskega vprašanja« Rome uničili v celoti. K temu je sodila tudi njihova načrtna
sterilizacija. Zelo znani so tudi množični poboji Romov z območja nekdanje Jugoslavije. Že v
začetku novembra 1941 so blizu Beograda postrelili več tisoč srbskih Romov (skupaj z Judi).
Leta 1942 so se začele množične deportacije Romov v koncentracijsko taborišče Jasenovac,
ki ga je ustanovila kvizlinška hrvaška država NDH. Število pobitih Romov v Jasenovcu se
giblje med 80 in 100.000. V koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau naj bi umrlo
21.000 Romov, ki so jih tja pripeljali iz 14 evropskih držav. Poleg tega so se usmrtitve Romov
dogajale še v drugih taboriščih.
Luščilnica riža – Rižarna – Koncentracijsko taborišče Rižarna je bilo ustanovljeno takoj po
kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Sprva je služilo kot vojaško oz. policijsko taborišče
(Polizeilager), že od konca istega leta pa kot uničevalno taborišče (Vernichtungslager).
Rižarna je bilo edino nacistično taborišče s krematorijem na tleh današnje Italije. Rižarna je
velika stavba v kateri so najprej luščili riž, leta 1943 pa so jo nacisti spremenili v
koncentracijsko taborišče. Leta 1944 so v notranjosti zgradili krematorijsko peč, v kateri so
sežgali okrog 4000 do 5000 ljudi. Žrtve so pobijali na različne načine. Sprva je bil glavni
način s prirejenim tovornjakom, ki je imel izpuh speljan v zadnji del poln žrtev, kasneje pa v
improvizirani plinski celici v garaži ob krematoriju. Zmogljivost peči je bila 50 do 70 trupel
dnevno. Žrtve so bili po večini Slovenci, nato Hrvati, italijanski protifašisti in Romi in Judje. Za
hitrejše iztrebljanje so ljudi tudi obešali. Rižarna je bila tudi zbirno središče za nacistična
uničevalna koncentracijska taborišča, skozi katero je šlo okrog 20.000 oseb. Rižarno je vodil
Odilo Globočnik, ki je ena izmed najodgovornejših oseb za pomor milijonov ljudi v holokavstu
in vrhovni rabelj Rižarne v Trstu vse do konca 2. svetovne vojne. Globočnik se je pozneje
zelo prizadevno vključil v "dokončno rešitev judovskega vprašanja", predvsem na Poljskem.
Koncentracijsko taborišče Ljubelj je bilo zgrajeno leta 1943 na obeh straneh ljubeljskega
prelaza kot pomožno taborišče koncentracijskega taborišča Mauthausen. Do konca vojne je
moralo približno 1800 jetnikov skopati predor skozi Karavanke. Pri tem je okoli 40 ljudi umrlo
zaradi trdega dela ali pa so jih usmrtili. Največji del jetnikov, okoli 800, so bili Francozi
približno 450 Poljakov, 188 Rusov in 144 Jugoslovanov. Okoli 70 Nemcev in Avstrijcev so
bili, večinoma, obsojeni lopovi in roparji. Ostali jetniki so prišli iz Češke, Norveške,
Luksemburga, Grčije, Belgije in Nizozemske. Komandant taborišča je bil Julius Ludolf,
katerega je avgusta 1943 nadomestil Jakob Winkler. Zdravnik taborišča Sigbert Ramsauer je
bil odgovoren za določitev jetnikov, ki so šli nazaj v Mauthausen. Usmrtil je okoli 30 ljudi z
injekcijo bencina v srce, ker je menil, da ne bi preživeli transporta v Mauthausen. Ta
postopek je imenoval »lepa smrt«. Jetnike pa je tudi zlorabljal za svoje poskuse. po odločitvi
britanskega vojaškega sodišča je bil Jakob Winkler usmrčen na vislicah. Sigbert Ramsauer
je bil leta 1956 pomiloščen.
Na območju današnje Slovenije so med drugo svetovno vojno Rome in Sinte v
koncentracijska taborišča pošiljale italijanske okupacijske oblasti in nemški okupator.
Madžarski okupator je Rome med drugim pošiljal na prisilno delo. Pomore nad Romi so
izvajali tudi partizani.
Z razstavo mladi in mentorji predstavljamo različna zbrana gradiva iz krajev spominjanja ter
širši zgodovinski okvir iz časa holokavsta.
