Predsednik Zveze za razvoj romske skupnosti iz Črnomlja, gospod Zvonko Golobič, se je z globoko
zaskrbljenostjo in ostro obsodbo odzval na izjave gospoda Darka Rudaša, predsednika Foruma
romskih svetnikov, ki jih je podal za medije. Rudaš je, s predsednikom Sveta romske skupnosti,
Jožekom Horvatom Mucom, pozval javne organe pregona, »da je potrebno romska naselja očistiti
kriminala«. Takšne izjave so po mnenju Golobiča ne le skrajno neodgovorne in nesprejemljive,
temveč predstavljajo resno grožnjo za že tako krhko sožitje in stabilnost znotraj romske skupnosti ter
v širšem družbenem kontekstu.
Dejstvo, da predstavnika romske skupnosti pozivata k »čiščenju« lastnih naselij, je izjemno
problematično in vzbuja resna vprašanja o njuni vloge in razumevanju temeljnih človekovih pravic.
Takšna retorika namesto spodbujanja konstruktivnega reševanja izzivov, ki nedvomno obstajajo, še
dodatno krepi represijo in stigmatizacijo romske skupnosti, še posebej na Dolenjskem, kjer so odnosi
med lokalnimi skupnostmi, policijo in Romi že tako izjemno napeti. Namesto dialoga in iskanja trajnih
rešitev, se s takšnimi izjavami poglablja prepad nezaupanja in utira pot nadaljnjim konfliktom.
Gospod Rudaš se je v svoji obrambi skliceval na domnevno izvlečenost izjave iz konteksta, češ da ima
ozek pomen. Vendar pa je Golobič jasno poudaril, da so dolenjski Romi kontekst njegove izjave in
pisma, ki ga je spremljalo, zelo dobro razumeli. Pismo namreč ni le površinsko, temveč subtilno in
problematično nakazuje na domnevne razlike med prekmursko in dolenjsko romsko skupnostjo –
tako na ekonomskem, socialnem kot tudi varnostnem področju. Hkrati pa v istem dahu Rudaš poziva
k »čiščenju« kriminala v romskih naseljih. Ta povezava je globoko zaskrbljujoča, saj implicira, da so
določene romske skupnosti bolj problematične od drugih in da je »rešitev« v represiji. To je nevarno
splošno posploševanje, ki ustvarja delitve znotraj romskega naroda in ohranja stereotipe, namesto da
bi se osredotočalo na individualno odgovornost in sistemske rešitve. Kriminal je namreč individualna
dejavnost, ne pa atribut cele skupine ljudi.
Gospod Golobič se je ostro odzval tudi na Rudaševo izpostavljanje angažiranosti Foruma romskih
svetnikov in Sveta romske skupnosti Republike Slovenije (SRS) v pismu za javnost. S povsem
utemeljenim vprašanjem: »Kje ste bili doslej, ko smo priča situaciji, v kateri si celo nekateri
predstavniki parlamenta drznejo javno pozivati ljudi k oboroževanju z namenom streljati po
Romih?!« Golobič razgalja očitno dvoličnost. Če so omenjeni Forum in Svet romske skupnosti
resnično posvečeni zaščiti in napredku romske skupnosti, zakaj je bil njihov glas tako tih ob tako
osupljivih in nevarnih pozivih? Molk v takšnih okoliščinah ni zgolj pasivnost, temveč ga je mogoče
razumeti kot tiho privolitev ali vsaj kot pomanjkanje pravega vodstva in integritete. Resnični
zagovorniki socialne pravičnosti in človekovih pravic se odzovejo na vsak poskus diskriminacije in
sovražnega govora, ne glede na vir.
Posebno zaskrbljujoče je tudi vprašanje, ki ga je Zvonko Golobič zastavil Darku Rudašu: »Zakaj v
tvojem pismu ni nikjer omenjena potreba po spremembi Zakona o romski skupnosti, ki je ključen
dejavnik pri izboljšanju položaja Romov na Dolenjskem?« To je izjemno pomembno vprašanje, saj
Zakon o romski skupnosti predstavlja temeljni pravni in politični okvir za reševanje sistemskih
problemov in izboljšanje življenjskih pogojev Romov v Sloveniji. Odsotnost kakršnekoli omembe
potrebe po njegovi izboljšavi ali implementaciji v pismu, ki naj bi obravnavalo položaj Romov, je
nedopustna. To kaže na površinsko obravnavo problematike ali pa na namerno ignoriranje ključnih
vzvodov za resnične spremembe. Občutek, da se želi privilegirati prekmursko romsko skupnost v
primerjavi z dolenjsko, je v tem kontekstu toliko bolj problematičen, saj takšne delitve le slabijo
enotnost in skupno moč romske skupnosti v pogajanjih z državo.

Nenavadna je tudi uporaba izraza »romsko-slovenski odnosi«. Gospod Golobič se upravičeno
sprašuje: »Ali to pomeni, da Romi nismo Slovenci oziroma slovenski državljani?« Takšna terminologija
je ne le neustrezna, ampak tudi škodljiva. Romi so integralni del slovenske družbe, državljani
Republike Slovenije z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki iz tega izhajajo. Uporaba izraza, ki jih postavlja
v ločen, »tuji« odnos, spodbuja marginalizacijo in krepi ksenofobne stereotipe. Romi so slovenski
državljani romske narodnosti, in njihovi odnosi z večinsko družbo so znotraj slovenske družbe same,
ne pa med dvema ločenima entitetama.
Nazadnje, a ne manj pomembno, je nujno poudariti kritično oceno delovanja Sveta romske skupnosti
RS, Zveze Romov Slovenije in Foruma romskih svetnikov. Kljub temu, da naj bi bili ti organi
reprezentativni, v vseh desetletjih obstoja niso naredili NIČ oprijemljivega za romsko skupnost,
predvsem na Dolenjskem, ki se sooča z največjimi izzivi. Takšna pasivnost in neučinkovitost jemlje
legitimnost njihovi reprezentativnosti. Če osrednji organi za romsko skupnost izključno zagovarjajo
samo in le svoje osebne interese, potem ne morejo služiti kot pravi glas in zagovorniki ljudi, ki jih naj
bi predstavljali.
Romi na Dolenjskem potrebujejo resnično vodstvo, ki bo delovalo v njihovem interesu, se borilo proti
diskriminaciji, spodbujalo izobraževanje, zaposlovanje, reševalo stanovanjske probleme in gradilo
mostove, ne pa poglabljalo prepadov z neodgovorno retoriko in praznimi obljubami.
Zaključno, poziv Zvonka Golobiča ni zgolj kritika posameznih izjav, temveč je apel za odgovornost,
etiko in integriteto v romskem vodstvu. Spodbuja k resničnemu in konstruktivnemu dialogu, ki bo
usmerjen v sistemske rešitve in izboljšanje življenja vseh Romov, ne pa v ustvarjanje delitev in
krepitev predsodkov. Čas je, da se vsi akterji zavežejo k resničnemu delu za dobrobit skupnosti in
opustijo škodljive prakse, ki podpihujejo sovraštvo in nezaupanje.

Avtor članka: Maja Jelenc

RIC Anglunipe