V četrtek, 7. avgusta 2025, ob natanko 18.00 uri, vas vabimo k posebnemu in globoko pomenljivemu
poslušanju. Tokratna oddaja bo v celoti posvečena eni najtemnejših strani evropske zgodovine –
romskemu holokavstu, tragičnemu poglavju, znanemu kot Samudaripen.
Samudaripen, ki v romskem jeziku pomeni 'pomor', je bil genocid nad Romi in Sinti med drugo
svetovno vojno, ki je bil predolgo prezrt in potisnjen na rob kolektivnega spomina. Ta pogosto
pozabljena tragedija je zahtevala življenja stotisočev nedolžnih moških, žensk in otrok, iztrebljenih z
enako brutalnostjo kot druge žrtve nacističnega in fašističnega preganjanja. Čeprav se mednarodne
komemoracije pogosto osredotočajo na 2. avgust, ki zaznamuje likvidacijo taborišča 'ciganskega
tabora' v Auschwitzu-Birkenau leta 1944, bomo mi na ta dan, 7. avgusta, s spoštovanjem obeležili
spomin na vse, ki so bili žrtve nečloveškega sovraštva.
Posvetili se bomo dogodkom in spominom, ki so se odvijali na ta dan, saj je nepogrešljivo, da se ta del
zgodovine ne pozabi. Spominjanje žrtev Samudaripena ni le dejanje pietete, temveč tudi opomin, da
se borimo proti predsodkom, diskriminaciji in sovraštvu v vseh njegovih oblikah, ki žal še vedno
obstajajo v sodobnem svetu.
Osrednji del oddaje pa bo posvečen pretresljivemu in pomembnemu nagovoru g. Veljka Kajtazija,
spoštovanega hrvaškega poslanca za romsko manjšino. Njegove besede, izrečene med letošnjo
globoko ganljivo komemoracijo, 2. avgusta, na romskem pokopališču iz II. svetovne vojne v Ušticah,
delu kompleksa Jasenovac, nas bodo popeljale v osrčje spomina. Uštica je kraj neizmerne bolečine,
kjer je bilo, po dosedanjih podatkih, kruto pomorjenih več kot 16.173 pripadnikov romske skupnosti.
Še posebej pretresljivo je dejstvo, da so med žrtvami prevladovali otroci, ženske in starejši –
najranljivejši med najranljivejšimi. Nagovor gospoda Kajtazija ni le spomin na preteklost, temveč
močan poziv k preprečevanju pozabe in boju proti vsem oblikam diskriminacije danes, s poudarkom
na pomembnosti izobraževanja in ozaveščanja.
Pridružite se nam na tej izjemno pomembni oddaji, ki presega zgolj informacijo in se dotika srca
človečnosti. Poslušanje te oddaje ni zgolj informativno, temveč je dejanje spoštovanja in zavezanosti
skupnim vrednotam človečnosti. Verjamemo, da je spomin ključ do boljše prihodnosti, prihodnosti, v
kateri bo razumevanje premagalo predsodke in bo dostojanstvo vsakega posameznika neomajno.
Vljudno vabljeni k poslušanju spletne radijske oddaje "Romano Anglunipe" v četrtek, 7. avgusta 2025,
ob 18.00 uri. Ne zamudite tega globokega potovanja v preteklost, ki nas uči za prihodnost. Spletna
povezava: www.anglunipe.si

Oddaje podpirajo: Svet Romske skupnosti RS in Ministrstvo za kulturo RS.

RIC

Predsednik Zveze za razvoj romske skupnosti iz Črnomlja, gospod Zvonko Golobič, se je z globoko
zaskrbljenostjo in ostro obsodbo odzval na izjave gospoda Darka Rudaša, predsednika Foruma
romskih svetnikov, ki jih je podal za medije. Rudaš je, s predsednikom Sveta romske skupnosti,
Jožekom Horvatom Mucom, pozval javne organe pregona, »da je potrebno romska naselja očistiti
kriminala«. Takšne izjave so po mnenju Golobiča ne le skrajno neodgovorne in nesprejemljive,
temveč predstavljajo resno grožnjo za že tako krhko sožitje in stabilnost znotraj romske skupnosti ter
v širšem družbenem kontekstu.
Dejstvo, da predstavnika romske skupnosti pozivata k »čiščenju« lastnih naselij, je izjemno
problematično in vzbuja resna vprašanja o njuni vloge in razumevanju temeljnih človekovih pravic.
Takšna retorika namesto spodbujanja konstruktivnega reševanja izzivov, ki nedvomno obstajajo, še
dodatno krepi represijo in stigmatizacijo romske skupnosti, še posebej na Dolenjskem, kjer so odnosi
med lokalnimi skupnostmi, policijo in Romi že tako izjemno napeti. Namesto dialoga in iskanja trajnih
rešitev, se s takšnimi izjavami poglablja prepad nezaupanja in utira pot nadaljnjim konfliktom.
Gospod Rudaš se je v svoji obrambi skliceval na domnevno izvlečenost izjave iz konteksta, češ da ima
ozek pomen. Vendar pa je Golobič jasno poudaril, da so dolenjski Romi kontekst njegove izjave in
pisma, ki ga je spremljalo, zelo dobro razumeli. Pismo namreč ni le površinsko, temveč subtilno in
problematično nakazuje na domnevne razlike med prekmursko in dolenjsko romsko skupnostjo –
tako na ekonomskem, socialnem kot tudi varnostnem področju. Hkrati pa v istem dahu Rudaš poziva
k »čiščenju« kriminala v romskih naseljih. Ta povezava je globoko zaskrbljujoča, saj implicira, da so
določene romske skupnosti bolj problematične od drugih in da je »rešitev« v represiji. To je nevarno
splošno posploševanje, ki ustvarja delitve znotraj romskega naroda in ohranja stereotipe, namesto da
bi se osredotočalo na individualno odgovornost in sistemske rešitve. Kriminal je namreč individualna
dejavnost, ne pa atribut cele skupine ljudi.
Gospod Golobič se je ostro odzval tudi na Rudaševo izpostavljanje angažiranosti Foruma romskih
svetnikov in Sveta romske skupnosti Republike Slovenije (SRS) v pismu za javnost. S povsem
utemeljenim vprašanjem: »Kje ste bili doslej, ko smo priča situaciji, v kateri si celo nekateri
predstavniki parlamenta drznejo javno pozivati ljudi k oboroževanju z namenom streljati po
Romih?!« Golobič razgalja očitno dvoličnost. Če so omenjeni Forum in Svet romske skupnosti
resnično posvečeni zaščiti in napredku romske skupnosti, zakaj je bil njihov glas tako tih ob tako
osupljivih in nevarnih pozivih? Molk v takšnih okoliščinah ni zgolj pasivnost, temveč ga je mogoče
razumeti kot tiho privolitev ali vsaj kot pomanjkanje pravega vodstva in integritete. Resnični
zagovorniki socialne pravičnosti in človekovih pravic se odzovejo na vsak poskus diskriminacije in
sovražnega govora, ne glede na vir.
Posebno zaskrbljujoče je tudi vprašanje, ki ga je Zvonko Golobič zastavil Darku Rudašu: »Zakaj v
tvojem pismu ni nikjer omenjena potreba po spremembi Zakona o romski skupnosti, ki je ključen
dejavnik pri izboljšanju položaja Romov na Dolenjskem?« To je izjemno pomembno vprašanje, saj
Zakon o romski skupnosti predstavlja temeljni pravni in politični okvir za reševanje sistemskih
problemov in izboljšanje življenjskih pogojev Romov v Sloveniji. Odsotnost kakršnekoli omembe
potrebe po njegovi izboljšavi ali implementaciji v pismu, ki naj bi obravnavalo položaj Romov, je
nedopustna. To kaže na površinsko obravnavo problematike ali pa na namerno ignoriranje ključnih
vzvodov za resnične spremembe. Občutek, da se želi privilegirati prekmursko romsko skupnost v
primerjavi z dolenjsko, je v tem kontekstu toliko bolj problematičen, saj takšne delitve le slabijo
enotnost in skupno moč romske skupnosti v pogajanjih z državo.

Nenavadna je tudi uporaba izraza »romsko-slovenski odnosi«. Gospod Golobič se upravičeno
sprašuje: »Ali to pomeni, da Romi nismo Slovenci oziroma slovenski državljani?« Takšna terminologija
je ne le neustrezna, ampak tudi škodljiva. Romi so integralni del slovenske družbe, državljani
Republike Slovenije z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki iz tega izhajajo. Uporaba izraza, ki jih postavlja
v ločen, »tuji« odnos, spodbuja marginalizacijo in krepi ksenofobne stereotipe. Romi so slovenski
državljani romske narodnosti, in njihovi odnosi z večinsko družbo so znotraj slovenske družbe same,
ne pa med dvema ločenima entitetama.
Nazadnje, a ne manj pomembno, je nujno poudariti kritično oceno delovanja Sveta romske skupnosti
RS, Zveze Romov Slovenije in Foruma romskih svetnikov. Kljub temu, da naj bi bili ti organi
reprezentativni, v vseh desetletjih obstoja niso naredili NIČ oprijemljivega za romsko skupnost,
predvsem na Dolenjskem, ki se sooča z največjimi izzivi. Takšna pasivnost in neučinkovitost jemlje
legitimnost njihovi reprezentativnosti. Če osrednji organi za romsko skupnost izključno zagovarjajo
samo in le svoje osebne interese, potem ne morejo služiti kot pravi glas in zagovorniki ljudi, ki jih naj
bi predstavljali.
Romi na Dolenjskem potrebujejo resnično vodstvo, ki bo delovalo v njihovem interesu, se borilo proti
diskriminaciji, spodbujalo izobraževanje, zaposlovanje, reševalo stanovanjske probleme in gradilo
mostove, ne pa poglabljalo prepadov z neodgovorno retoriko in praznimi obljubami.
Zaključno, poziv Zvonka Golobiča ni zgolj kritika posameznih izjav, temveč je apel za odgovornost,
etiko in integriteto v romskem vodstvu. Spodbuja k resničnemu in konstruktivnemu dialogu, ki bo
usmerjen v sistemske rešitve in izboljšanje življenja vseh Romov, ne pa v ustvarjanje delitev in
krepitev predsodkov. Čas je, da se vsi akterji zavežejo k resničnemu delu za dobrobit skupnosti in
opustijo škodljive prakse, ki podpihujejo sovraštvo in nezaupanje.

Avtor članka: Maja Jelenc

RIC Anglunipe

Kako je fašizem postal oblika oblasti v sodobni Evropi Piše: Mensur Haliti Vsako leto, 2. avgusta, romska skupnost po vsej Evropi obeležujejo Dan spomina na holokavst nad Romi. Na ta dan leta 1944 je bilo v eni sami noči v taborišču Auschwitz-Birkenau ubitih skoraj 3.000 romskih otrok, žensk in moških. To je dan žalovanja, a tudi opozorila. Takrat izrečemo: »Nikoli več.« Toda leta 2025 ta obljuba zveni prazno. Fraza se sicer še naprej ponavlja v govorih in na komemoracijah, a ne določa več meja političnega ravnanja v Evropi. Znotraj Evropske unije se pravni in demokratični sistemi, vzpostavljeni za preprečevanje vrnitve fašizma, niso sesuli – prilagodili so se, da ga sprejmejo. Na Madžarskem, Slovaškem, v Italiji in Avstriji oblasti sistematično uporabljajo ustavne mehanizme za utrjevanje izvršilne oblasti. Sodstvo je podrejeno, opozicija potisnjena na rob. Na Nizozemskem in v Franciji so strogi nadzorni ukrepi in migracijske politike neopazno postali del zakonodaje. V Romuniji vodilni predsedniški kandidat odkrito uporablja fašistično retoriko. Bolgarija molči. Tudi Nemčija, nekoč liberalni steber povojne Evrope, koketira z regionalno skrajno desnico. To ni kaos državnih udarov ali brutalna diktatura. To je nekaj stabilnejšega in bolj zahrbtnega. Priča smo ponovni integraciji avtoritarne oblasti znotraj demokratičnega okvira. Volitve se izvajajo. Institucije delujejo. A moč se je premaknila. Izvršna dominacija, ideološki nadzor in stalna varnostna logika zdaj delujejo od znotraj – ne proti sistemu. Orodja, ki so nekoč služila za ohranjanje demokracije, so postala temelj avtoritarizma. 7. člen: nekoč znan kot »jedrska opcija« EU proti članicam, ki kršijo temeljna načela, je danes blokiran. Mehanizem pravne države, ki naj bi omejeval financiranje režimom, ki spodkopavajo demokracijo, je postal predmet političnega trgovanja. Lani sta Madžarska in Poljska znova pridobili sredstva, ne da bi izvedli sodne reforme. Sodbe se ignorirajo. Roki potečejo. Sistem molči. Zakaj? Ker EU izvaja postopke, ne pa vsebine. Dokler se volitve odvijajo in dokumenti formalno obstajajo, se vlade ne soočajo s posledicami zaradi zadušitve nestrinjanja, izključevanja manjšin ali centralizacije oblasti prek zakonodaje. Še več – prav takšno ravnanje jih ščiti. In trend se širi. Skrajna desnica sploh ne potrebuje več zmag, dovolj je, da jo posnemajo. V Nemčiji tradicionalne stranke prevzemajo retoriko AfD. V Franciji je jezik nadzora migracij postal državna politika. Na Nizozemskem so stališča s političnega roba postala del koalicijskih dogovorov. To ni zlom, temveč konvergenca. Pod pritiskom centristični akterji prevzemajo taktike skrajne desnice. Cilj je nevtralizacija grožnje s posnemanjem njene taktike. Rezultat: fašistična logika postane del institucionalne rutine. In vse to se dogaja v Evropi, ki je verjela, da je spomin dovolj. Evropska unija je nastala iz pepela druge svetovne vojne. Holokavst, taborišča, fašistični režimi 20. stoletja naj bi postavili nepovratne meje. Danes te meje niso zanikane – obvožene so. Skrajna desnica ne želi preteklosti, trdi, da ščiti prihodnost – skozi nadzor, izključevanje in »red«. Institucije, katerih naloga je bila varovati spomin, so danes nemočne. Zakoni, ki so ščitili demokracijo, danes legitimizirajo utišanje. Državljani, nekoč ciljno občinstvo demokratičnih vrednot, postajajo neobčutljivi na moralna sporočila zgodovine. Kam nas to postavlja? Pri neprijetni resnici: fašizem v Evropi ni več spomin. Postal je metoda – funkcionalna, institucionalizirana in pravno vtkana v sisteme, ki naj bi se mu uprli. Predpostavka, da bodo zakon, spomin ali evropske vrednote zadostovali – ne drži več. Če se želimo soočiti z realnostjo, se moramo nehati zanašati na preteklost. Odpornost mora temeljiti na jasnosti, ne nostalgiji. Sistem se ni zrušil – preoblikoval se je. Danes omogoča prav to, kar naj bi preprečeval. »Nikoli več« ni smelo biti samo geslo. Moralo bi biti meja. Dne 2. avgusta, ko se spominjamo življenj, uničenih zaradi fašizma, moramo pogledati tudi proti sistemom, ki danes omogočajo njegovo vrnitev. To soočenje ne bo lahko. A je nujno. Kajti to, kar danes živimo, ni opozorilo – je tiha, zakonita, neprekinjena ponovitev tistega, za kar smo prisegli, da se nikoli več ne bo ponovilo. Mensur Haliti je podpredsednik za demokracijo in razvoj v mreži Roma for Europe.

RIC Aanglunipe